Milček Komelj 

Občinski svet Mestne občine Novo mesto je 4. marca 2010 na 28. seji na predlog Komisije za priznanja in nagrade sprejel sklepe o podelitvi nagrad in priznanj Mestne občine Novo mesto za leto 2009.

V sredo, 7. aprila, 2010, je na slovesnosti v počastitev občinskega praznika župan Alojz Muhič podelil naziv častnega občana Mestne občine Novo mesto prof. dr. Milčku Komelju.

Častni občan Milček Komelj in župan Alojzij Muhič 

Obrazložitev komisije za priznanja in nagrade

Novomeški rojak prof. dr. Milček Komelj je ena najvidnejših osebnosti slovenske humanistične znanosti in kulture z obsežnim publicističnim opusom okoli 1400 bibliografskih enot. Celotno domačo in tujo kulturno javnost nagovarja s svojimi izjemnimi interpretacijami likovne umetnosti, podprtimi z obsežnim znanstvenim aparatom, s širokim, kar polihistorskim poznavanjem humanističnih ved in sposobnostjo prevajanja teoretičnih spoznanj v najširši javnosti razumljive razlage likovnih pojavov in njihovih nosilcev. To mesto mu priznava tudi vodilna Evropska akademija znanosti in umetnosti v Salzburgu, ki ga je leta 2008 izvolila za svojega rednega člana, domača humanistična javnost pa ga je lani imenovala za predsednika Slovenske matice, najstarejše slovenske znanstvene in kulturne ustanove. Posebej prepričljivo govori o njegovem pomenu tudi jubilejna knjiga Otoki umetnosti Milčku Komelju na 60. postaji, v kateri so njegovi študijski profesorji, stanovski kolegi umetnostni zgodovinarji in pesniki, najvidnejši slovenski likovni umetniki in njegovi študentje opisali fenomen Milčka Komelja v vseh razsežnostih njegove osebnosti in kulturnega delovanja, posebej tudi kot strokovno nepogrešljivega in široko priljubljenega visokošolskega pedagoga na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Komeljevo delo temelji na tesni povezanosti z njegovim Novim mestom. Že kot sin knjižničarja je bil od otroštva povezan z novomeško kulturo in njenimi protagonisti (o čemer piše v spominih na očeta, ki jih je izdala Knjižnica Mirana Jarca). Tako je začel pisati o novomeških umetnikih, ki jih je poznal tudi osebno. Raziskal je delo svojega učitelja slikarja Vladimirja Lamuta in ga vse do danes v različnih kontekstih postavlja na mesto, ki mu kot nespregledljivemu umetniku upravičeno pripada.
Drugi novomeški umetnik, ki se mu Komelj življenjsko posveča, je Božidar Jakac. Z njim se je srečeval in pogovarjal od svojega 13. leta, po izidu Komeljeve knjige Slovensko ekspresionistično slikarstvo in grafika, ki jo je Jakac javno pozdravil, pa ga je umetnik povabil k sodelovanju, da je z njim pregledoval njegov arhiv in zabeležil ustna pojasnila o genezi posameznih del; to sodelovanje je pozneje preraslo v pripravo novomeškega Jakčevega doma, ko je z Jakcem sodeloval kot kustos Dolenjskega muzeja.
V zvezi z Jakcem se je Komelj posvečal tudi pojavu novomeške pomladi. V tem okviru je napisal tudi spominsko besedilo o Antonu Podbevšku, v Novem mestu rojenem pesniku in publicistu. Posebno študijo o ustvarjalni podobi pa je posvetil tudi Pinu Mlakarju v monografiji ob njegovi bližajoči se stoletnici.
Poseben uspeh je doživela knjiga besedil in slik o Novem mestu Novomeška knjiga, ki postavlja Novemu mestu trajen spomenik, posebej tudi zaradi celovitega spremnega besedila o kulturni podobi mesta. Prav uspeh te knjige je prispeval k temu, da je bil Komelj izbran za predsednika Slovenske matice. Zatem pa je na novo napisal še besedilo Novo mesto v objemu narave in kulture za predstavitev Novega mesta.
Četudi Milček Komelj ne živi več v Novem mestu, je očitno ta kraj s svojo pokrajino in ljudmi vseh časov tisti, ki ga določa v njegovi mentaliteti in živi v njegovem delu neposredno ali posredno, zato ga tudi v širšem kulturnem prostoru obravnavajo kot Novomeščana.
Na Oddelku za umetnostno zgodovino, kjer od leta 1989 predava zgodovino slovenske umetnosti, je bil večkrat predstojnik, zdaj pa je vodja Katedre za slovensko umetnost v novem veku ter član Sveta Znanstvenega inštituta za humanistiko pri Novi reviji. Za svoje dosedanje delo je dr. Milček Komelj prejel tudi več odmevnih javnih priznanj.
Njegovo delo se že zdaj vpisuje med trajne in inovativne dosežke na znanstvenem in kulturnem področju in zagotovo kar najbolj reprezentativno postavlja izjemen spomenik Novemu mestu ter širi vednost o bogati umetniški in kulturni ustvarjalnosti tako med rojaki v rodnem kraju, širšem dolenjskem pokrajinskem okrožju kot nič manj tudi v slovenskem in svetovnem znanstvenem ter kulturnem prostoru.

Milček Komelj: Zahvala za priznanje častnega meščanstva na slavnostni prireditvi ob novomeškem občinskem prazniku 7. aprila 2010

Spoštovani gospod župan, spoštovani predstavniki mestne občine, spoštovani rojaki in vsi navzoči, dovolite, da v zahvali za priznanje najprej spregovorim nekaj besed o Novem mestu.

Nobenega slovenskega mesta ni tolikokrat upodobil kak slikar, kolikorkrat je Božidar Jakac upodobil Novo mesto, nobeno mesto ni bilo tako sijoče upesnjeno, kot je upesnil Novo mesto Dragotin Kette, in nobeno mesto z okolico ni doživelo takih ljubezensko kritičnih komentarjev kot Novo mesto v Trdinovih zapiskih. Zavest o tem in drugih ustvarjalcih, ki so se vedno zavedali poprejšnjih, je določila novomeškega duha kraja, genius loci, pa tudi duha tukajšnjega človeka, genius populi; zato je mesto na polotoku Krke obveljalo za domovino pesniško nadahnjenih in z očarljivo okoliško naravo povezanih ljubeznivih, vedrih in zasanjanih ljudi. Postalo je pojem za življenjsko prizorišče, izrazito s svojo konfiguracijo s prišiljenim kapitljem, edinstvenim Glavnim trgom in spokojnim frančiškanskim samostanom, izrazito po zgodovinskem pričevanju, segajočem od prazgodovine, ki jo oznanjajo slavne situle, ter po ustvarjalnem zanosu, ki ga je najbolj simptomatično izrazila izjemna generacija t. i. novomeške pomladi z Jakcem, Grumom, Podbevškom in Jarcem, pa tudi mlajšim Mušičem, ki je po 2. svetovni vojni poškodovano mesto z ljubeznijo restavriral in ga še povzdignil, ko je vdihnil starim meščanskim hišam kamnoseške prvine iz porušenih dolenjskih gradov in obogatil fasado novomeške knjižnice s portalom, ki nam odtlej oznanja vstop v najlepšo in najbolj skrivnostno deželo: pokrajino s knjigami povezanega duha. Tako ni naključje, da so od tod doma zgodovinarji in preučevalci gradov ter da živita v njih zavest o pripadnosti ter težnja po negovanju tega nadvse dragocenega izročila. Prav na njem pa lahko temelji tudi krajevna samozavest kot izhodišče za prihodnost, ki nam edina omogoča, da Slovenci in drugi maloštevilčni, a duhovno bogati narodi s svojimi jeziki, znotraj Slovenije pa slovenska mesta s svojim pestrim izročilom, v času naraščajoče globalizacije ne potonemo v brezobličnosti vsesplošne uniformiranosti, ki bi nam lahko odvzela avtentičnost oziroma osebnost ali dušo, kakršno imajo tudi mesta.

Novo mesto s svojim duhovnim izročilom pa je sámo po sebi ne le osebnost, marveč tudi izrazita posebnost. Vse to izročilo, h kateremu je po zaslugi učenih profesorjev in nadarjenih dijakov pripomogla tudi starodavna novomeška gimnazija, je mesto v njegovi odmaknjenosti od večjih središč vzpostavilo v metropolo, ki ni bila samo uradna, marveč resnično tudi ustvarjalna oziroma duhovna oaza. Zato se človek, ki se v to zazira, ki to zaznava in ki ga zanima vse, kar je pomembnega v zvezi z mestom, môči njegove sugestije ne more upreti, pa naj ga priteguje risanje, muziciranje ali zanimanje za zgodovino in umetnike.

S tako zavestjo o Novem mestu sem zrasel tudi sam, še posebno, ker sem od zgodnjih let gledal čez očetovo ramo na novomeška pričevanja, pa tudi na prizadevanja strica, ki je bil umetnostni zgodovinar, posebej zavzet za Novo mesto in Dolenjsko. V novomeški knjižnici pa sem spoznal tudi prve žive umetnike in sem potem tudi v drugih kulturnih okrožjih, tako na domu pri Božidarju Jakcu kot na uredništvih in drugje, doživljal dinamiko življenja predvsem kot nadaljevanje doživetij iz novomeške študijske knjižnice oziroma iz otroštva. Tako se mi je, ne da bi se kakorkoli odločil, Novo mesto s svojimi ustvarjalci in upodobitvami nekako naravno, sámo od sebe postavilo za izhodišče mojega ukvarjanja z umetnostjo, kot bi mi za vedno zlezlo pod kožo, tudi ko sem bil stran od njega. Ko sem študiral v Ljubljani, pa sem med svojimi profesorji in drugimi kulturi zavezanimi ljudmi spoznaval tudi širšo, zelo spoštljivo izražano zavest o izjemnem kulturnem pomenu Novega mesta, povezano celo s predstavo o posebni mentaliteti, ki so jo poosebljali novomeški umetniki, zasajeni v zeleno mehkobo dolenjske pokrajine, kakršna danes najbolj avtentično doživeto odzvanja v poeziji Toneta Pavčka.

Ob vsem poznejšem delu in sodelovanju s še drugimi ustvarjalci, posebno Jakčevimi kolegi in učenci, mi je ostala najbrž prav novomeška, z liričnimi ali bolj lamutovsko impulzivnimi čustvi prežeta umetnost izhodišče oziroma merilo za predstavo o nujnosti čustvene dojemljivosti tudi pri razbiranju umetnosti oziroma o potrebnosti z njo povezanega vživetja, empatije, s katero jo je edino mogoče pristno dojeti in jo z osebnim, ne zgolj shematično opredeljujočim jezikom približati ljudem. Tudi skozi táko delovanje pa sem dojel, da se mi vse, kar počnem, preraja tudi iz zavesti o krajevni zgodovini in umetnosti in da mi je novomeška mehkoba tudi merilo za dojemanje trših kontrastov.

Kampanilističen pogled, torej pogled iz perspektive krajevnega zvonika, pa - kot mi je napisal po izidu Novomeške knjige hrvaški akademik pesnik in umetnostni zgodovinar Tonko Maroević - prav ob Novem mestu izpričuje, da zanimanje za táko geografsko osredotočeno kulturnozgodovinsko prizorišče ni znamenje ozke zamejenosti, saj lahko pokaže, da je lahko mesto tudi svet zase, seveda ne izoliran od drugega sveta, ki presega zgolj lokalen pomen in vidi tudi univerzalne vzgibe človeškega duha na značilno obarvan, specifičen način, ki ga ohranja in spodbuja poseben značaj, pa naj se zdi v različnih časih in okoliščinah zdaj ustvarjalno spodbuden zdaj idilično uspavajoč.

Ob veliki, nikoli pričakovani počastitvi, ki sem je nocoj deležen, očitno zaradi povezave z Novim mestom, ki ga nosim v sebi, sem seveda zelo počaščen in hvaležen za takó izjemno pozornost. Ko se zahvaljujem za izkazana priznanja tudi v imenu vseh spoštovanih nagrajencev, naj poudarim, da se že iz njihovega izbora jasno kaže naklonjen odnos izvoljenih predstavnikov mesta do vseh življenjskih področij, ki nas humanizirajo in nam pomagajo laže in lepše ter bolj ozaveščeno živeti: torej od književnosti, ki v mestu še naprej živo cveti, do negovanja likovne ustvarjalnosti s predajanjem njenega izročila najširšim krogom, do temeljne, dragocene skrbi za človeško zdravje ter za humaniziranje medsebojnih odnosov, ki se kaže tudi v posebni skrbi za prijazno delovanje državne uprave v mestu, ki naj bi ljudem življenja ne zapletala, marveč jim le uvidevno pomagala pri urejanju tosvetnih opravkov. Tudi med temi dejavnostmi se pno mostovi, v znamenju katerih zveni današnja prireditev, saj so uravnavanje življenja, skrb zanj ter njegovo prerajanje v ustvarjalno vizijo, v kateri se ohranja življenjski spomin in nakazuje prihodnost, lahko tudi poslanstva, ne le službe, v katerih se lahko vsakdo s svojimi nagnjenji in življenjskimi vlogami prepozna tudi kot ustvarjalec.

Ko se zahvaljujem za priznanje v svojem imenu, pa sem v prav posebni zadregi, saj v mojih predstavah vse od mladih leti živijo kot častni meščani umetniki Božidar Jakac, Pino Mlakar ali Marjan Kozina, mednje pa sodijo tudi tisti, z drugih področij, ki se zarisujejo v obličje Novega mesta kot soustvarjalci zgodovine - kot je Bogdan Osolnik - ter ki so ime Novega mesta ponesli v svet tudi kot voditeljski in raziskovalni prvaki v dejavnosti naše največje tovarne Krka - Jože Colarič, profesor dr. Miha Japelj in dr. Janez Gabrijelčič -, torej ustanove, ki pritrjuje tolikere prebivalce na domače novomeško okolje. Zase pa lahko le rečem, da sem imel predvsem srečo, da sem omenjene velike novomeške ustvarjalce tudi osebno dobro poznal ali jih doživel vsaj kot v umetnost zazrt otrok, z nekaterimi pa sem tudi sodeloval in pri tem iz njih srkal navdih ter od njih prejemal življenjsko spodbudo. Zato, in tudi sicer, sem predvsem dolžnik mestu in njegovim ustvarjalcem, ki so me pritegnili in spodbudili; za zaupanje pa sem hvaležen še drugim dragim mi Novomeščanom, ki so med nami samo še s svojim delom, tudi Janku Jarcu in Tonetu Knezu. To čast pa sprejmem mnogo laže, če pomislim, da je z njo po svoje deležna priznanja tudi ljubezen mojih staršev, posebej mojega očeta, ki me je, odkar pomnim, z vso predanostjo že kot otroka seznanjal z mestnim izročilom in sodobnimi ustvarjalci, kot bi mi skušal vcepiti še posebno pripadnost do vsega, kar je novomeško in dolenjsko. Zato jemljem priznanje tudi kot ljubezniv izraz novomeške zavesti o izjemnem pomenu novomeških ustvarjalnih osebnosti in pojavov, ki sem se jim posvečal in iz njih izhajal ter še izhajam.

Iskreno se zahvaljujem za izkazano naklonjenost predlagateljem za priznanje, Društvu Novo mesto, komisiji za priznanja s predsednikom mag. Janezom Pezljem, mestnim svetnicam in svetnikom ter vsem drugim. Ob tem se zlahka zavezujem, da bom z novomeško obarvanim pogledom, v katerem se združujeta v eno védenje o novomeški preteklosti in njena poezija, motreče zrenje in ustvarjalna strast, zrl na slovensko ustvarjalnost še naprej, ne zaradi izkazanega mi priznanja, marveč zato, ker drugače niti ne znam niti nočem, kajti pogled, ki zre na svet skozi novomeško starodavno in mladostno izročilo in zre na dolenjski Rim skozi vse njegove ustvarjalce in čase, mi govori:

Koliko energije
na enem samem kraju
nebeškem!
Toliko poezije,
zgodovine
in hrepenenja!
V valovih
le navzven spokojnega življenja
si srce spočije,
ko v Jakčevih, a vselej novih
spevnih ritmih bije
nad Kettejevo Krko
izpod Trdinovega Kapitola.
Njegova pomladi zapisana parola
vse bolj odganja zimo mrko
in vedno znova kvišku klije
v novomeškem
ustvarjalnem raju.

Predsednik komisije za priznanja in nagrade Janez Pezelj, častni občan Milček Komelj in župan Alojzij Muhič