Miran Jarc

(1900 - 1942)

Po gimnaziji v Novem mestu je študiral slavistiko in romanistiko v Zagrebu in Ljubljani (1918-22). Študija ni končal. Leta 1923 je opravil abiturientski trgovski tečaj, in nato služboval kot bančni uradnik v Ljubljani. Ob tem je tudi veliko pisal in objavljal. Kot avtor, igralec, violinist in vodja je sodeloval tudi pri Slovenskem marionetnem gledališču M. Klemenčiča. Leta 1942 so ga zajeli Italijani in ga odpeljali v taborišče. Partizani so ga pri napadu na vlak pri Verdu osvobodili. Kmalu zatem pa je padel med Roško ofenzivo.

Prvo pesem je objavil v LZ 1918, nato sodeloval pri vrsti časopisov in revij, največ in z najboljšimi deli pri Ljubljanskem zvonu. Bil je občutljiva osebnost, dovzeten za vplive. V začetku izrazito eksprionistično usmerjen, motivno razglabljal o kozmičnih vprašanjih, izpovedoval človeško nemoč in tesnobo ob soočanju s skrivnostmi sovražnega kozmosa (zbirka Človek in noč), ob katastrofi, ki čaka človeštvo (cikel Godba na potapljajoči se ladji); tudi ljubezen je doživljal kot grozo in le deloma kot možnost odrešitve, ter se spopadal z vprašanjem človekove (revolucionarne) opredelitve. Umetnost mu je pomenila skoraj religiozno iskanje resnice in lepote v "globinah duše", nasprotoval je intelektualnemu iskanju in podrejanju umetnosti ideologijam.