Matija Kastelec

(1620 - 1688)

Po rodu Kraševec iz Kilovč pri Premu, kjer je bil rojen leta 1620, je že mlad prišel na Dolenjsko, postal 1642 vikar v Dolenjskih Toplicah ter 1655 župnik v Šentjerneju, dve leti kasneje pa kanonik novomeškega kapitlja. Umrl je leta 1688 in je pokopan v grobnici v frančiškanski cerkvi, kjer je v tlaku pred levim stranskim oltarjem ohranjena njegova nagrobna plošča.

Predvsem pomemben je njegov latinsko-slovenski slovar z bogatim, iz vseh slovenskih narečij zbranim besednim zakladom. Ohranjen je v rokopisu (NUK v Ljubljani), mnogo njegovih besed je prešlo v slovenski knjižni jezik, njegov slovar pa je bil najboljši slovenski slovar do sredine 19. stoletja. Brez dvoma je bil tudi podpornik vsaj nekaterih mladih Novomeščanov, ki so bili z nadarjenostjo in prizadevnostjo sposobni pridobivati znanja na višjih šolah in univerzah. Za Novo mesto je Matija Kastelec pomemben predvsem kot posrednik in pobudnik novih umetnostnih tokov, ki so preko kraških umetnostno-obrtnih kamnoseških delavnic prihajali iz italijanskega zahoda.