Marjan Kozina

(1907 - 1966)

Stari slovenski družini - očetu Juriju in materi Marici - se je 4. junija 1907 v Novem mestu rodil sin Marjan. Glasbena tradicija v družini in pa sugestivna moč in prijateljstvo organista Ignacija Hladnika sta ga - po že začetnem študiju filozofije in matematike na ljubljanski univerzi - potegnila v študij glasbe na Dunaju in nato v Prago, k Jozefu Suku. S svežo diplomo je prišel Kozina najprej v ljubljansko Opero, nato v Maribor ter na Akademijo za glasbo v Beograd, kjer je doživel aprila 1941 prve nacistične bombe. Odhod v NOB ni prekinil Kozinovega glasbenega dela, nasprotno: Že v jeseni 1943 je doživel svojo prvo veliko borbo, ofenzivo na Ilovi gori. Ta dogodek se mu je globoko vtisnil v spomin. "Ilova gora" je tudi prvi stavek njegove Simfonije. Kozinova partizanska dela niso nastala za pisalno mizo: dolgi pohodi, stiska, tovarištvo, smrt, vse to je opisoval sproti, skiciral in si v notah vtisnil v spomin. S partizansko pesmijo pa je takoj skušal soborcem pomagati, jih opogumiti ter jim vrniti voljo v življenje in upanje v lepše svobodne dni. Kozina se je po osvoboditvi (po krajšem obdobju v Beogradu) vrnil v Ljubljano in postal prvi upravnik Slovenske filharmonije.

Že med vojno je v Beogradu dokončal svojo opero Ekvinokcij, prinesel partituro v Novo mesto ter jo pred odhodom v partizane zakopal v vrtu svojih staršev. Opera je bila prvič izvedena 1. 1948 v ljubljanski Operi. Ta dogodek je pomenil enega vrhov umetnikovega delovanja. Od tedaj je bila opera Ekvinokcij še dvakrat na novo izvedena v Ljubljani in Sarajevu, ljubljanska Opera pa jo je prikazala publiki v Moskvi, Leningradu, Kijevu, v Pragi in Bratislavi, Celovcu in Trstu. V povojnem času je Kozina v Ljubljani in na Trški gori strnil svoje vtise in po vrsti dokončal vse štiri stavke svoje Simfonije: Ilovo goro, Padlim (posvečen vsem žrtvam vojn), Belo krajino (posvečeno tej deželi in vsem belokranjcem na osvobojenem ozemlju, ki so nesebično sprejeli medse borce) in Proti morju (vizija svobode).

Stavki Kozinove Simfonije so bili v raznih izvedbah od simfoničnega orkestra do pihalne godbe in harmonikarjev - izvedeni neštetokrat; še nekajkrat več pa je bila igrana njegova in nas vseh Bela krajina, ki bolj in bolj postaja simbol ne le vojnih časov in doživetij, temveč hotenj in volje do življenja vsega naroda. Komponiranje pa ni bilo edino področje delovanja Marjana Kozine. Pisal je tudi glasbo za filme (kdo ne pozna njegovega Kekca, pa Na svoji zemlji), pisal je knjige o glasbi, prevedel vrsto romanov. Ukvarjal se je s pedagoškim delom na ljubljanski Akademiji za glasbo. V veselje mu je bilo pisanje satir in humorja. V teh delcih duhovito ošvrka neskončni seznam človeških neumnosti in nečimrnosti, vsakogar zbada, a nikogar ne udari. Bil je pronicljiv opazovalec in dober poslušalec, ki je znal v dolenjski oštariji ali pa na piranski Punti ure in ure poslušati kmečke in ribiške radosti ter se iz njih učiti.

Skladatelja Kozino je življenje nosilo daleč po svetu. V srcu pa je vedno ostal Dolenjec, Novomeščan in kot je ponosno povedal - trškogorec. Največkrat je njegova glasba zapela o tej prelepi deželici. Njegov balet "Bajke o Gorjancih" oživi vilinski ples in škrata Guglja.

Poln načrtov je Kozina snoval svojo novo dolenjsko simfonijo. Dokončal je le prvi stavek "Davnina", ki opisuje prihod Slovencev v to deželo. Ostali stavki, Kapitelj, Zelena voda in Gora poje pa so žal ostali le v osnutkih. Tudi za opero o Martinu Krpanu in o Cyranoju de Bergeracu mu je bil čas prekratko odmerjen. Vendar med nami so ostala njegova sončna in pretresljiva dela.