Irena Brudar: Ne pozabimo, da gre za začasno situacijo, v kateri nismo sami

datum: 18. 11. 2020

V sklopu projekta #novomestozame smo se pogovarjali z Ireno Brudar, specialistko klinične psihologije in univerzitetno diplomirano psihologinjo, ki pri svojem delu posebno pozornost namenja skrbi za psihično zdravje in počutje posameznikov, zakoncev in družin. Pogovarjali smo se o stiskah ljudi v času epidemije in socialne izolacije ter o tem, kako si lahko pomagamo sami.

1. Katero je najpomembnejše spoznanje v času socialne izolacije, v kateri smo se znašli?

Predvsem to, da ne pozabimo, da gre za začasno situacijo, v kateri nismo sami. Pomembno je, da si osmislimo in strukturiramo čas, ki nam je dan, da se umirimo, da se zavedamo priložnosti in možnosti, ki jih pred epidemijo morda nismo mogli izkoristiti. Pri tem je odločilnega pomena skrb za ravnovesje na vseh področjih: izpostavljenost medijem, gibanje, čas na svežem zraku, spanec.

2. Kaj je ljudem ob zaprtju najtežje sprejeti?

Ljudje pogrešamo socialne stike. Najtežje je morda otrokom in mladostnikom, ki razvojno in psihološko gledano za zdravo odraščanje potrebujejo stike z vrstniki, delovno aktivni pogrešajo stike s sodelavci, strokovne seminarje »v živo« ter prijateljska srečanja, težko je v tem obdobju tudi starejšim in invalidom, ki človeško bližino in toplino morda še najbolj pogrešajo in potrebujejo. Moderna tehnologija nam v veliki meri sicer nadomešča stike v živo, a še zdaleč ne more nadomestiti osebnega stika.

3. Kakšne stiske ljudi opažate v času epidemije, oz. od marca naprej? Kako močno je prisoten strah pri ljudeh?

Po mojih opažanjih je razlika med spomladansko in sedanjo jesensko epidemijo kar precejšnja. Če so ljudje vseh generacij takrat karanteno vzeli precej resno, se sedaj zdi, da se je marsikdo osvobodil takratne prestrašenosti, čeprav je trenutna situacija neprimerno bolj resna kot spomladi. Tako smo priča neke vrste obrnjeni situaciji. Nekako smo se sicer prilagodili trenutnim razmeram, našli nove možnosti in oblike dela, srečevanj in medsebojne pomoči. Hkrati pa postajamo tudi na splošno bolj nepotrpežljivi, nezaupljivi in naveličani.

4. Kakšna je družinska dinamika v času socialne izolacije, kaj opažate?

Za družine sta se močno spremenili ustaljeni tempo in dinamika življenja. Tudi družine, ki nimajo prav posebnih težav z medsebojnim razumevanjem in organizacijo življenja, se lahko srečujejo z novimi napetostmi, saj delo in izobraževalni proces na daljavo prinašata nove zahtevne situacije. Marsikdaj je treba zagotoviti istočasno prisotnost delodajalcu in nuditi pomoč (še posebej) mlajšim šoloobveznim otrokom, kar je lahko zelo izčrpajoče.

Kljub temu pa lahko s tem, ko več časa preživimo doma, ostane tudi več časa za pogovor, občasni tako imenovani »družinski parlament« in vedno zaželene družabne igre. Tako se tudi spoznavamo na bolj sproščen in zabaven način. Nevarno je le, da kdo ostane spregledan, morda mlajši otroci, ko starejši sorojenci delajo za šolo in starši za službo. Prav tako lahko zmanjka tudi časa za starejše, če v tej shemi ne morejo biti angažirani.

5. Že v času gospodarske krize leta 2008 se je opazil trend ločitev, razhajanj družin, podobna opažanja so določeni strokovnjaki zaznali tudi po prvem valu epidemije. Kakšna so vaša opažanja?

Družine z urejenimi medsebojnimi odnosi so morda celo pridobile na kakovosti preživljanja skupnega časa in še dodatnem izboljšanju odnosov. Kjer pa so prisotne že od prej nerazrešene konfliktne situacije, so napetosti in medsebojno nerazumevanje pogosto še večje. Trendi gredo žal v nezaželeno smer, veliko pa lahko postorimo tudi sami, saj vedno obstaja možnost, da z iskrenejšo in boljšo komunikacijo razrešimo marsikateri problem. Pričakujemo, da se bo stopnja razhajanja pokazala še v nadaljevanju, kar bo odraz tega, koliko konfliktov in nerazumevanja so zakonci ali zunajzakonski partnerji uspeli razrešiti in preseči sproti.

6. Če primerjamo čas, v katerem živimo, s časom izpred 50 let nazaj, bi lahko rekli, da bi takrat ljudje ob preprostejšem življenju lažje preživljali samoizolacijo? Kaj čisto zares manjka ljudem današnjega časa?

Ljudje so bili takrat manj zahtevni, na voljo so imeli veliko manj možnosti. Niso poznali telefona, televizije in drugih sodobnih pripomočkov za obveščanje in razvedrilo. Univerzalne človekove potrebe pa ostajajo iste: potrebe po pristnih medosebnih stikih, občutku pripadnosti in sprejetosti. Če so si ljudje včasih pisali pisma in se vsaj občasno obiskovali, ter si vzeli čas drug za drugega, pa v današnjih časih največkrat komuniciramo prek telefona, poklepetamo na spletu in si tako ustvarjamo občutke povezanosti z drugimi.

Večina ljudi ne glede na epidemijo pove, da jih mori občutek napetosti, hitenja, lastne nepristnosti in »nezadostnosti« glede na visoke novodobne norme in ideale, s katerimi ljudje včasih v tolikšni meri niso bili obremenjeni.

7. Kako pomembna je pozitivna naravnanost v teh časih? Kako jo lahko krepimo?

Pomembno je zavedanje, da je to prehoden čas, ki ga lahko uporabimo in obrnemo sebi v prid, tudi s pogledom v prihodnost. Vedno znova se lahko potrudimo in poiščemo vzrok za optimizem.

Pogosto slišim od ljudi, da je treba biti hvaležen tudi za ta čas omejitev, ker nam je karantena prinesla tudi veliko pozitivnih stvari. Aktivirali smo nove možnosti za delo, študij in socialne stike, ozrli smo se vase, spremenili pogled na pomembne stvari, morda razrešili stare konflikte in zamere.

To pa ni vedno lahko, saj je treba marsikdaj preseči nepotrebne prepreke v odnosih, včasih preseči svoje dotedanje razmišljanje, se morda na novo prilagoditi novodobnim trendom in zbrati nove moči za naprej. Nenazadnje se moramo pripravljati na čas po epidemiji, ko bodo potrebni novi pristopi in učinkoviti projekti za prihodnost.

8. Kaj lahko v tem času vsak posameznik naredi zase?

Vsekakor bi bilo najslabše prepustiti se malodušju in pasivnosti. Vsak se v okviru svojih zmožnosti lahko potrudi za kakovostno preživljanje časa in več prijaznosti do sebe in drugih. Poleg vseh priporočil za ohranjanje svojega zdravja in zdravja drugih, je pomembno tudi prizadevanje za duševno zdravje. Cilj je čim manj stresa in čim nižja stopnja anksioznosti. Vzdrževanje in urejanje dobrih medosebnih odnosov je priporočeno čim bolj sprotno, če je to mogoče.

Prav tako je pomembno ohranjanje ravnovesja, ko spremljamo denimo negativne novice, da jih sprejemamo z nekoliko distance ali, kakor rečemo, z rezervo. Vse bolj se potrjuje, kako je pomembna dnevna struktura časa, razpored dnevnih opravil, stiki z ljudmi (v tem času priporočena uporaba tehnologije), saj bi se sicer lahko zelo hitro zgodilo, da se zapustimo, zapremo vase in pozabimo na vsakodnevno rutino, na čas in stike s svojimi bližnjimi. Pomembno je tudi, da nismo pretirano zahtevni do sebe, ker smo lahko posledično razočarani, če ne uspemo opraviti vsega, kar smo načrtovali.

Dobro je, da si vzamemo čas za stvari, ki so nam ljube in jih morda že dolgo nismo počeli. Tako lahko na primer vzamemo v roko dobro knjigo, pokličemo prijatelja ali znanca, s katerim se že dolgo nismo slišali. Po daljšem času sem ponovno slišala, da je kdo pričel pisati dnevnik, kar pa je tudi eno od koristnih priporočil, posebno v razmerah, v katerih trenutno živimo.

9. Kaj bi želeli sporočiti ljudem, predvsem starejšim generacijam, ki se v krču spopadajo s trenutnim stanjem?

Tudi za starejše generacije je pomembno, da se zavedajo, da so trenutne razmere začasne, da si je treba vedno znova osmisliti življenje, najti kakšen nov cilj ali izziv. Čeprav je to lahko čas za počitek, obujanje lepih spominov, in podobno, menim, da je treba skrbeti za čim daljše ohranjanje samostojnosti.

Pri svojem delu srečujem veliko aktivnih starejših oseb, ki jim nihče ne bi pripisal samostojnosti in obratno - nekateri zdravi posamezniki skrb zase prepuščajo mlajšim, čeprav to morda še ne bi bilo potrebno. Zaključila bi s pobudo, tako za starejše, kot tudi ostale, da ne čakajmo na klic nekoga drugega, saj je pomembno, da smo sami pobudniki za ohranjanje in krepitev družinskih in prijateljskih odnosov – prav ti nas namreč ohranjajo bolj osebnostno stabilne, zadovoljne in posledično tudi bolj zdrave.

   Irena Brudar je psihologinja z dolgoletnimi izkušnjami. Več informacij in kontakte najdete na povezavi.