Muzikofilija

od 28. 02. 2020 do 14. 03. 2020, 20:00

Lokacija: Anton Podbevšek Teater, Novo mesto

Oliver Sacks:

MUZIKOFILIJA

(Zgodbe o glasbi in možganih)


Režija: Ivana Djilas

Nastopajo: Aleš Valič, Aljaž Jovanović, Boštjan Gombač

Dramaturgija: Jera Ivanc

Glasba: Boštjan Gombač

Video: Vesna Krebs

Scenografija: Sara Slivnik

Kostumografija: Jelena Proković

Produkcija: Anton Podbevšek Teater;
v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana


Uprizoritve:

28. 02. 2020, 20:00, APT, PREMIERA

29. 02. 2020, 20:00

03. 03. 2020, 20:00

04. 03. 2020, 20:00

11. 03. 2020, 20:00

12. 03. 2020, 20:00

13. 03. 2020, 20:00

14. 03. 2020, 20:00
Anton Podbevšek Teater

 

Cena vstopnic:

8 eur, 5 eur

(učenci, dijaki, študentje, upokojenci)

Rezervacija vstopnic:

vstopnice@antonpodbevsekteater.si

Prodaja vstopnic:

1 uro pred predstavo na blagajni APT-a



Trailer:

https://www.youtube.com/watch?v=tfCZ4Katuxg
www.antonpodbevsekteater.si

 

 


Oliver Sacks {1933–2015}, klinični nevrolog in univerzitetni profesor, po lastnih besedah preprost podeželski zdravnik in pripovedovalec zgodb, je avtor številnih znanstvenih člankov in desetih knjig, mdr. svetovnih uspešnic, kot so Prebujanja {1973}, Mož, ki je zamenjal ženo za klobuk {1986}, Antropologinja na Marsu {1995}, Muzikofilija: zgodbe o možganih in glasbi {2007}, V pogonu: neko življenje {2015}, ter dobitnik prestižnih nagrad najpomembnejših ameriških literarnih, znanstvenih in akademskih ustanov.

 

Zaslovel je s knjigo Prebujanja o kliničnih primerih postencefalitičnih pacientov, tj. preživelih po pandemiji spalne bolezni, ki je na začetku dvajsetih let dvajsetega stoletja izbruhnila na različnih koncih sveta; slabih dvajset let po izidu knjige so posneli tudi film z Robinom Williamsom in Robertom de Nirom v glavnih vlogah. Strokovna javnost je bila ob njegovih znanstvenih uspešnicah dolgo zadržana; delno so mu zamerili popularnost, češ da je nezdružljiva z resno znanostjo, delno so mu očitali, da služi na račun svojih pacientov, ki jih v slogu freak showa P. T. Barnuma prikazuje kot

 

bizarne in eksotične primerke. Sam je bil prepričan, da so prikazi kliničnih primerov v njegovih knjigah – v skladu z Wittgensteinovo zahtevo – eksemplarični ter da z njimi ne osvetljuje le vpliva in doživljanja nevroloških bolezni pri posameznih pacientih, temveč tudi temeljne, morda celo nepričakovane vidike delovanja možganov.

 

Odgovoru na vprašanje o smislu človekovega bivanja, ki si ga že od nekdaj zastavljajo umetnost, znanost in filozofija, se je najbolj približal v zgodbah o možganih in glasbi, ki jih je nesistematično zbiral vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zgodbe o neverjetni terapevtski moči glasbe ter o vztrajnosti glasbenega spomina, ki se upira številnim možganskim poškodbam, sicer usodnim za avtobiografski, zgodovinski ali jezikovni spomin, namreč kažejo, da je glasba močnejša in nevarnejša, kot si sploh lahko predstavljamo, in da igra ključno vlogo pri razumevanju človeka, njegovih možganov in njegove zavesti.

nazaj